Vasja Ferrari

Internetni marketing mi je vse bolj zanimiv. V ožjem pomenu gre tukaj v bistvu za prodajo. Zato sem se med drugim vprašal: Ali je internetni marketing lahko tudi del poti duše?

Vendar ne katerekoli. Tiste poti, ki vodi k samemu bistvu. Tiste poti, ki osrečuje dušo.

Odgovor je da.

Katera je sploh ta pot, katera je ta pot, ki osrečuje? To je pot srca. Če je v poti srce, je duša lahko srečna. Drugače težko. Z drugimi besedami, če opravljaš delo s srcem, če si s srcem pri stvari, potem se lahko osrečuješ. Potem si na poti sreče.

Osrečuje srce, ne glava.

In če delaš s srcem, pa naj bo to internetni marketing ali bilo kaj drugega, potem je to pot srca, potem je to pot sreče …

(nadaljevanje sledi)

Človek dandanes misli, da je ne vem kako razvit. Misli celo, da je naprednejši od živali.
V čem že?
“Nimam pojma. Mislim, da sem enkrat slišal, da smo na vrhu neke piramide,” reče Pozabljivko. “Čeprav mi je to čudno, ker nimamo tiste faraonove čepice.”
“Jaz sem pa mislil, da ne moremo dol, da smo ujeti gor na vrhu piramide,” pravi Prizadetko.


“Človek je res pameten,” pravi Mislečko. “S svojim pohlepom in tekmovalnostjo zasužnji vse kar leze pod oblaki.”
“V čem je že razvitejši od živali?” se oglasi Poslušalko. “Zadnje čase me begate z raznimi izjavami.”
“Prav v zasužnjevanju,” odvrne Opazovalko. “In to ne le tega kar leze, ampak tudi tistega kar hodi in stoji.”
“Pa še tistega kar leži,” ga dopolni Mislečko. “In celo onega česar sploh ni.”
“Odlično zna poskrbeti za svojo vrsto, saj odkar se rodimo, živimo v Raju, a ne?” pravi Opazovalko.
“Ja, vsi srečni se z navdušenjem prepiramo in pobijamo med sabo.”
“Res je,” je prikimal Mislečko. “Toliko smo napredni, da nas je ta naš planet že prisiljen izbrisati iz svojega obličja.”
V čem smo že napredni?
“V nakupovanju,” preseneti Poslušalko,”v potrošnji.”
“Ja, saj drugače se nam zruši sistem,” pravi Opazovalko. “Vidite kaj se nam dogaja. Malo manj kupujemo, pa službe kar frčijo.”
“Noro a ne, ujeli smo se v lasten sistem. Ta pa izčrpava vse vire. Vse,” reče Mislečko, “Še celice nam posrkava iz možgan.”

Kar naenkrat zakričimo, da odmeva po Evropi. “Hočemo, kar je naše! Piranskega zaliva ne damo!”
Nato pa še sami slišimo svoj odmev in kaj se zgodi?
Skoraj nas pobere, tako se prestrašimo.
Ne, ne, saj nismo mislili tako. Mi smo čisto pridni, vse bomo naredili, prali vam bomo perilo in likali in še kuhali, pa nutelo mazali na kruh, samo prosimo vas, spustite nas na odprto morje  …

Dojenček najprej spozna svoje telo,” pravi Razumko. “Ko ugotovi, da ga boli, če ne pazi nanj, si neha žagati roke in noge.”
“Torej je jasno,” odvrne opazovalko. “Ugotoviti moramo, kje je dejansko naša meja. Ugotovitev razjasnimo in poenotimo pri nas samih (kar sicer ni preprosto) in to zagovarjamo.”
“Seveda, sami moramo odločati o svojem telesu,” odvrne Razumko, “ne pa Sven in Šmit. Drugače nas bo spet bolelo.”
“Hočeta reči, da smo dojenčki,” pravi  Poslušalko. Na enem mestu so bili zbrani trije. “Sem za!” nato zavpije, “raje mažem nutelo na svoj kruh, kot na Šmitov in Svenov.”

Še en izgled teme.

V razmetanih drobcih časa, ki sem jih v časovni stiski lovil z žago, kladivom in čopičem photoshopa, mi je uspelo oblikovati temo, ki kandidira za 10.000 hroščev na Weebly.com.

V Šparu neka deklica ustavi Mislečkota in mu pod nos pomoli rdeč zavojček.”To je hrana, ki zadostuje za cel dan in lahko v Afriki nahrani lačnega otroka,” reče. “Sem od Unicefa,” še pribije. “Ali veš, koliko stane?”

“Pojma nimam,” odvrne Mislečko. “Kakšna 2€,” reče raje nižjo ceno, ker se mu svita, kako bo sledilo nadaljevanje.

“30 centov.”

“To pa ni veliko. Jaz pojem kar nekajkrat toliko, da sem cel dan sit.”

“Ali veš koliko otrok na leto umre v Afriki, ker niso cepljeni,” nadaljuje deklica.

“Dvomim, da je razlog ne-cepljenje,” pomisli Mislečko, reče pa: “Ne vem.”

“Pet milijonov.”

“Uf, mater.”

“Z mesečnim nakazilom 7€ prek trajnika boš nahranil kar nekaj otrok in jim omogočil cepljenje.”

Deklica stara nekje okrog 20 let mu pomoli pooblastilo za prostovoljni mesečni prispevek in ga poskuša na hitro in brez kakšnih ugovorov, saj je samoumevno, da je potrebno pomagati ubogim otrokom, prepričati, da sklene kupčijo.

Mislečko pa ne bi bil Mislečko, če ne bi vsake stvari po dolgem in počez pretuhtal. Tako da se zahvali za ponudbo in jo spoka po nakupih.

Ko se sprehaja med bananami in paradajzom ga prešine: “O jebemti, Strahota! Ti pa si legenda. Najprej male rjave revčke zasužnjiš, da garajo na tvojih plantažah, ki si si jih seveda zahrbtno prisvojil, nato jim pa še prodajaš umetno praškasto hrano, češ da je enako kvalitetna kot sočno sadje in zelenjava, ki ga pridelujejo zate.

Kot pa da to ni dovolj, sužnji so že tako ali tako, jim pa še rušiš odpornost s cepivi, ki vsebujejo vsega vraga in dodatno delaš odvisne s svojo farmacijo. Ti si pa res prebrisan. Tvoje zahodne vsevedne kure in bistri piščanci pa naj plačujejo cepivo in prašek. Čestitam Strahota! Saj imajo denar. Poberi tam kjer je. Tam kjer ga ni ga pa ustvari!

Jasno da bodo kure in piščanci plačali, saj se bodo drugače čutili krive, da ne zmorejo pomagati ubogim lačnim otrokom. To jim jasno poveš po TV ekranih. Če ti ne uspe prvič, jim boš pa ponavljal toliko časa, da jim bo jasno. Da morajo plačati, seveda. Samo, da povečujejo znesek na tvojem računu.

Brigajo tebe lačni otročki, Strahota. Saj bi jih drugače naučil postaviti se na noge, če se že ne zmoreš umakniti iz njihove in ne tvoje dežele.”

Samo še malo potrpljenja, pa bo privekal na svet moj prvi blog.

Do takrat pa malo Sandersa:

Aja sorry, saj to je že blog. Torej še en prst v hrbet: bloger.